Slike si oglejte v fotogaleriji.

V četrtek, 17. 10. 2019, nas je obiskala Jana Dular Wang’ombe, ki jo je življenjska pot vodila  iz Slovenije preko treh držav vzhodne Afrike do Malavija. Že kot deklica je sanjala o tem, kako bo pomagala potrebnim pomoči. Njena zgodba se je začela, ko je leta 2008 prvič stopila na ugandska, tanzanijska in kenijska tla. Videla je veliko ljudi in spoznala žalostno razliko med revščino in bogastvom. Primerjava njenega in njihovega sveta jo je ganila. Odločila se je, da bo svoje življenje posvetila revnim Afričanom. Najprej je delala kot prostovoljka, po zaključenem študiju prava Ljubljanski univerzi pa se je preselila v Malavi.

Njena zgodba o Afriki je dolga že enajst let. Najprej se je seznanila z velikimi in bogatimi, po evropejskih vzorih zgrajenih velemestih. Prava Afrika pa se ji je razkrila na podeželju. Ljudje so prijazni, vedno pripravljeni pomagati, ves čas se trudijo, da bi preskrbeli svojo družino (izdelujejo nakit, prodajajo doma pridelano hrano, prevažajo ljudi na svojih kolesih …). Kdor ima delo, v enem mesecu zasluži komaj 30 evrov. Ugotovila je, da je velik del ekvatorialne Afrike zelen in tam pridelujejo čaj, banane, sladkorni trs. Na poljih in okoli hiš delajo predvsem ženske, ki so jih družine dale v zakon v zameno za bogato doto (najmanj 3 krave z velikimi rogovi in 1000 evrov). Hiše na podeželju so skromne in služijo le spanju, vse ostalo življenje se odvija zunaj. V naseljih ni ne cest ne vode ne elektrike. Šole so redko posejane. Do njih otroci pešačijo, doma pa so zadolženi še za pašo, prinašanje vode in drv ter za delo na poljih. Jedo šele popoldne, jedilnik pa je vedno enak: koruzna polenta in omaka.  Šole so prenatrpane, učiteljev je malo (ena učiteljica uči tudi po 200 otrok), nimajo šolskih potrebščin, primanjkuje učbenikov, šolske prehrane ni, čeprav šola traja od 7h do 16h. Boljšo izobrazbo se da dobiti v privatnih šolah, a najcenejša stane 300 evrov na leto, kar je za mnoge veliko predrago.

Ga. Dularjeva je ugotovila, da je najpomembnejše poučevati veščine. Ko je bivala v bližini velikega jezera, je otroke učila plavati in reševati iz vode; Pigmejce, ki so jih zaradi ustanavljanja rezervata za gorile preselili iz gozda na polja, je učila postavljati kolibe, saditi krompir in fižol ter rediti kokoši. Denar, s katerim je financirala projekt, je torej namenila učenju veščin, s katerimi se ljudje lahko preživljajo tudi kasneje. Pri zbiranju denarja ji pomagajo slovenski šolarji, ki se odrečejo sladkariji, mnogi odrasli ter društva in predvsem Rotari klubi, vzpostavila je tudi sistem »botrstva«, v katerem slovenske družine plačujejo šolanje otrok – predvsem sirot in otrok s posebnimi potrebami.

Ga. Jana Dular danes živi v državi Malavi v vasi Mazembe ob velikem jezeru pri plemenu Sčeva. Tam je s pomočjo sredstev iz Slovenije zgradila izobraževalni center ELA (Education, Literacy, Art), v katerem izobražuje otroke s posebnimi potrebami. Zanje so zgrajene učilnice, v katerih 50 otrok poučujeta dva učitelja,  igrišče, knjižnica, nudijo jim hrano. Tam se zbirajo tudi mladi, ki niso končali srednje šole. Za uspešno delo J. Dular je slišal tudi malavijski predsednik, ki je center ELA obiskal s celotno vladno ekipo.

O svojih izkušnjah in uspehih je J. Dular napisala knjigo Toplo srce Afrike. Prihodki od prodaje knjige in ves denar, ki se zbere na predavanjih, je namenjen poučevanju  veščin in ustvarjanju dela. Nagrada, ki jo je deležna, pa je nasmeh, hvaležnost in želja po iskanju rešitev – Afričani tarnanja nad težavami v življenju ne poznajo. »Skupaj smo močnejši. Skupaj nam lahko uspe!« je predavanje o svojem požrtvovalnem delu v Afriki zaključila Jana Dular.

 

Laura Vidrih in Lucija Juvančič, 9. a, Katarina Barbara Kranjec, 9. c

(Skupno 161 obiskov, današnjih obiskov 1)